Iztok Utroša (25), najboljši slovenski igralec, aktualni dvakratni državni prvak, dvakrat četrti z minulih sredozemskih iger. Medtem ko se na Kitajskem že vneto pripravlja na svetovno prvenstvo, objavljamo pogovor, ki je nastal nekoliko prej. O njegovi sezoni, razmerah v slovenskem badmintonu, delu s trenerjem, »projektu Kitajska« …
Če se ozreš nazaj na minulo sezono, imaš za seboj zmago, nekaj tretjih mest, pravzaprav pa zmeraj uvrstitev med najboljših osem na mednarodnih tekmovanjih. Kako si zadovoljen?
Sezona se je začela super – sanjsko prvo mesto – zmagal sem na mednarodnem tekmovanju, kar sem si že dolgo želel. Sicer sem srednje zadovoljen, tako bom rekel, ni bilo slabo, pa tudi super ne. Po Slovaškem sta sledila dva turnirja, ko sem bil čisto razočaran, ampak mislim, da je to posledica zmage, preveč lahkotno sem vzel naslednje tekme, dva turnirja sem slabo odigral, tako da sem bil ob točke za svetovno lestvico. Letos sem imel 15 mednarodnih turnirjev, kjer sem igral povprečno, v švicarski ligi pa super. Bilo pa je veliko sprememb v tej sezoni, drugo okolje, način treningov, bili so bolj intenzivni, vedno bolje sem se počutil, vedno bolje sem bil pripravljen, vedno bolje igral, na tekmovanjih pa se to še ni kazalo. Računam, da bo naslednjo sezono na mednarodnih tekmovanjih viden ta preskok.
Kako pa je z nastopi v švicarski ligi; boš igral za Üzwil tudi naslednjo sezono?
Lani so iskali igralca in so prišli do mene, zmenili smo se za sodelovanje; po pogodbi igram za njih eno sezono. Odigral sem 13 dvobojev, oni so bili zelo zadovoljni, zmagal sem 10 tekem, tri izgubil. Glede na to, da imajo zelo močno ligo, veliko je tujcev, Indonezijcev, Nemcev, večina tujcev igra v posamičnih tekmah. Sprememba igre, močnejši nasprotniki, kar pomeni, da ti raste samozavest in zaupanje vase, ko premaguješ take nasprotnike. Ponudili so mi pogodbo še za naslednje leto, jaz sem jo sprejel, tako da naslednjo sezono nadaljujem v tem klubu, Üzwilu.
Letos si osvojil dva državna naslova, eden se ti je izmuznil. Sicer pa neke hude konkurence doma ni?
Tri leta sem že čakal na državno prvenstvo, vedno sem bil enakovredno pripravljen kot Petrič, zgleda je bila neka psihična blokada v finalu in nikoli nisem mogel pokazati tiste prave igre. Letos sem brez večjih težav zmagal, v dvojicah sva z Mihcem razred zase, edino v miksih sva z Niko žal izgubila. Letos je Petrič edini v celi tekmi zbral točk za en niz. Mislim, da je neka luknja v generacijah, dveh ali treh. Slovenski badminton je na žalost sestavljen iz treh igralcev, mene, Luke Petriča in Maje Tvrdy.
V čem je po tvojem težava slovenskega badmintona?
Glavni problem je, da mladi ne vidijo prihodnosti v športu, to bi pripisal tudi slabemu delovanju v zvezi – to, da noče zaposliti enega trenerja, ki bi deloval pod njenim okriljem, vodil treninge, recimo v Ljubljani. Igralci končajo srednjo šolo, potem pa sploh ne vidijo več smisla v športu, prihodnosti v badmintonu … Noben noče nič vložiti, vsi pa nekaj pričakujejo. Tako je Petrič šel v Avstrijo, Maja večinoma trenira v Franciji, jaz z Denisom in Miho tukaj, med sezono sem tako ali tako zelo malo doma. Vsak se mora znajti sam, kar je slabo. Druga stvar pa je politika Olimpijskega komiteja Slovenije, pri nas moraš najprej narediti rezultat, potem morda dobiš možnost za zaposlitev in status. Drugod pa imajo po športih razporejena delovna mesta, trenerji ali selektorji določijo igralce, ki imajo potencial, da si zaslužijo službo in potem lahko s tega profesionalno živijo in se s športom ukvarjajo. Pri nas pa si vse moraš financirati sam.
Za mnoge se je sezona z bližajočim se poletjem končala, zate pač ne zaradi priprav. Nekaj počitka pa si si najbrž privoščil?
Privoščil sem si deset dni oddiha, bil sem čisto ‘na off’, nisem se slišal niti z Denisom, bil sem s prijatelji, žurali smo, imel sem sicer najslabše vreme, ampak po tem sem spet bil povezan z badmintonom, imel sem zdravstveni pregled, urejal sem si vizo za Kitajsko, planiral sem naslednjo sezono za Švico. Na koncu je vse povezano z badmintonom.
Na sredozemskih igrah v Turčiji ste kar trije igralci iz Lendave zastopali slovenski badminton, kar je najbrž velika čast.
Mislim, da smo si zaslužili; doma in v tujini sem pokazal, da sem letos prvi igralec v Sloveniji, tako da je logično, da so poslali mene. V dvojicah pa je Miha še vedno za razred boljši, ker pri naših mladih igralcih nimamo specialistov za dvojice, šestkrat zapored je zmagal državno prvenstvo – to tudi vse pove. Kar zadeva mene, druge opcije nisem videl. Tudi Nika je imela dobro sezono, zmagovala je A-turnirje, ni sicer igrala toliko po tujini, a tudi druge naše igralke, razen Maje Tvrdy, niso.
Drugo veliko dejanje letošnjega poletja je svetovno prvenstvo na Kitajskem. Kakšna so tvoja pričakovanja? Pa pogoji igre in treningov, znano je, da evropskim igralcem nagaja visoka vlaga v zraku.
Svetovno prvenstvo je super podlaga za naslednjo sezono že zaradi priprav, glede samega turnirja pa je zelo dosti odvisno od žreba; če v prvem kolu dobim prvega ali drugega nosilca, potem nimam možnosti, niti če sanjam o tem. Če dobim dober žreb, da pridem med 16 najboljših na svetu, bi to bilo fantastično.
Bil sem že v Maleziji, bilo mi je super, vroče je, vlaga je res visoka, ves čas se znojiš, ima pa ta klima dobre strani, telo je ves čas ogreto, začneš se drugače premikati. Pri nas je mraz, si zakrčen, telo rabi, da se ogreje, tam je vse bolj ekonomično, bolj mehko. Super stran je tudi ta, da ko prideš nazaj, je tukaj dvakrat lažje dihati, igrati.
Z Denisom bosta na Kitajskem že mesec prej na pripravah. Nam na kratko orišeš, kako je do tega prišlo in kako si predstavljaš priprave? Te je kaj strah Kitajcev?
5. julija potujeva v mesto Tianjin, sem se zmenil s trenerjem, ki je bil nekoč v Zagrebu, dogovorila sva se, našla sva provincialni center, kjer bom treniral štiri tedne. Jaz se bom njim pridružil na treningih, Denis bo zraven zaradi nadzora; če bo kdaj videl, da sem preveč utrujen, kdaj bo zame dovolj, kako bo treba telo pripravljati na svetovno. Sodeč po urniku, so od ponedeljka do sobote vsak dan treningi, v nedeljo je prosto, v ponedeljek in četrtek so treningi trikrat na dan. Tako da bo treningov sigurno dovolj. Komaj že čakam na to, saj je moj problem v Lendavi, da nimam sparingov, igralcev, s katerimi bi igral, treniral. Idealno je, da tam lahko en mesec s čim več različnimi igralci igram, oni igrajo en nivo hitreje kot v Evropi. Pričakujem, da mi bo po tem mesecu treningov po vrnitvi v Evropo na tekmovanjih lažje in bom imel bistveno boljše rezultate.
Kakšen pa je finančni vložek za SP?
Ker je letos SP na Kitajskem, zveza pošlje dva igralca, pa še Denisa kot trenerja … Priprave za ta en mesec zame stane 1000 evrov, kar niti ni veliko, glede na to, da je vključeno prenočišče, hrana, treningi. To gre iz proračuna zveze, s katerim jaz razpolagam. Odločili smo se, da je pametno vložiti 1000 evrov v trening. Da se res pripravim za naprej. Vedno sem mnenja, da se moraš dobro pripraviti …
Sicer pa tvoja sezona v grobem stane…
Od Yonexa dobim vso opremo, ki jo potrebujem. Od zveze dobim svoj proračun, ko ga zmanjka, si stroške krijem sam. Celotna sezona me stane nekje 25.000 evrov, s trenerjem, s prehranskimi dodatki, fizioterapija, psihologija …
Odkar delaš s psihologinjo, se je tudi tvoja predstava na igrišču izboljšala. Kakšen pomen pripisuješ psihološki pripravi?
Jaz sem bil kar ‘živko’ na igrišču, sem rad znorel, ko ni šlo po mojih predstavah, že tri leta delam s psihologinjo Tino Jeromen. V mojem primeru je bilo tako, da sem se moral naučiti premišljeno delovati na igrišču in se bolj zavedam situacije, da ne reagiram najprej in nato razmišljam o tem. Moja težava je bila koncentracija, odkar vsaka napaka šteje, je to bilo ključno. Dve, tri pike izgubiš in je tekma odločena. Naučil sem se osnove psihološkega pristopa na sami tekmi – vizualizacija, kako se sprostiš, na kakšen način razmišljaš na igrišču, kaj je pametno, o čem ne smeš razmišljati na igrišču … V prvem letu sva imela 15 ur, večino stvari moraš sam narediti. Ko sem zmagal turnir, pa mi je vse skupaj padlo, pojavila se je panika, sem bil nervozen, sem šel spet k njej in sva moj problem predelala. Vsak športnik, ki se hoče profesionalno ukvarjati s športom, mora imeti neko psihološko znanje, edino če je super talent in ima to prirojeno. Tudi Federer je imel 500 ur psihologije, kot mladinec se je drl, lomil loparje, so ga pošiljali z igrišča, zdaj pa je hladen kot ‘špricer’. To so stvari, ki športnika lahko naredijo vrhunskega.
Z Denisom delaš praktično že od malega. Kako gledaš na delo z njim, v čem je njegova kvaliteta in razlika z drugimi trenerji?
Ko je prišel Denis, je bil malo drugačen trener – ruska šola, vse po pravilih, vse na minuto, brez spraševanja – takrat je to delovalo. Ima tak sistem, ki meni odgovarja. Ruska šola je bliže azijski, evropska bolj poudarja tehniko, meni njegov stil odgovarja, da sem fizično dobro pripravljen, da lahko bistveno bolje igram. Denis daje več prostora, vsak igralec ima svoj individualen pristop, pusti ti, da ga razvijaš. Ko sem treniral z njegovim očetom Nikolajem, ni bilo rezultata, potem sem začel spet z Denisom in so prišli rezultati. Zato ne vidim nobenega razloga, da bi to menjal. Res imam srečo, da je Denis prišel v Lendavo, ko sem bil majhen, da se je vse poklopilo. Se sicer zgodi, da se kdaj skregava in ne govoriva tudi na treningu, ampak to je normalno.
Dolgoročno loviš svoj cilj – OI v Riu. Kako pomembni so zate turnirji v naslednji sezoni?
Prihajajoča sezona, pa tudi letošnja, še ni tako pomembna glede rankinga, ti dve sezoni sta bolj za trening, pripravljenost in razvoj igre. V predolimpijski in olimpijski sezoni pa šteje samo rezultat, čim več turnirjev, čim več točk, da prideš čim više na svetovni lestvici. Šteje vsak turnir, vsake točke so pomembne. Mislim pa, da bi v naslednji sezoni lahko prišel nekje do 70. mesta.
Kaj pa recimo po Riu oziroma malo dlje, boš svoje znanje in izkušnje v badmintonu unovčil?
Denis je rekel, če se uvrstim v Rio, greva na še ene olimpijske, saj takrat sploh ne bom imel težav z uvrstitvijo. Tako daleč še niti nisem razmišljal. Takrat bom star 32 let, saj recimo Li Čong Vei in Lin Dan sta stara 30, pa še vedno lahko igrata brez težav … Kako bo, ali bom takrat še v badmintonu, pa je odvisno od okoliščin.
Kako pa gledaš na lendavski naraščaj badmintonistov?
Prihaja ena generacija badmintonistov, 11-letniki, so že na državnem osvojili kolajno. Kolikor sem jih videl na treningih, so ekipa, prijatelji, zaenkrat so še navdušeni na badmintonom. Če bodo pridni in bodo delali, bo lahko to dobra generacija.
Kaj pa Iztok počne, ko ni na igrišču, tekmovanjih, ko ne sanja o badmintonu?
To bil lahko rekel, da je le par dni v letu. Rad grem na dober žur, mislim, da se moraš tudi tako odklopiti in se imaš čim lepše. Ali pa morje, morje imam rad, rad imam kratke majice, kratke hlače. Nisem ljubitelj zime.
tekst: M. B.