Vilija nam ni treba posebej veliko predstavljati; vemo, da brez njega ne bi igrali badmintona v Lendavi že dobrih 40 let. Vedno je rad kaj povedal, razložil, pripomnil kakšno pikro in tako je bilo tudi tokrat. Malce o zgodovini, njegovih vlogah v badmintonu, potovanjih v tujino in še čem.

 

Kolik del svojega življenja ste posvetili badmintonu?

Lahko rečem, da je to dobrih 40 let. Še danes skrbim za blagajno kluba, delam letne obračune, drugače pa nisem več toliko prisoten v dvorani, ko pa je treba, sem tam.

V Lendavo ste ga pripeljali kot popolnoma neznan šport; kaj vas je pri njem tako zelo navdušilo, da ste se mu posvetili? Kakšni so bili začetki in kakšni spomini vas vežejo na tisti čas?

Ja, na fakulteti smo poleg tenisa, namiznega tenisa imeli tudi badminton, imel sem enega dobrega mentorja, ki me je navdušil. Ko sem prišel domov, leta ’65 še v Lendavi ni bilo pogojev, imeli smo dvorano Partizan 8×12 metrov, to seveda ni bilo dovolj. Leta ’71 pa so zgradili novo dvorano, domislil sem se, da bi lahko naredili sekcijo za badminton. Poklical sem na BZS, Janez Pohar, takrat sekretar, je prišel v Lendavo, dobili smo dobre napotke in tu smo tako dobili štiri igrišča – bili smo edini v Sloveniji. Pomagali so na nam, kolikor se je dalo, imeli smo tudi razumevanje s strani ravnatelja. Tako se je začelo, najprej smo igrali z lesenimi loparji, plastične žogice so vijugale sem in tja … Potem smo začeli organizirati turnirje, najprej pionirske, leta ’74 smo imeli že prvi A-turnir, nato smo tri leta zapored organizirali državno prvenstvo. K nam so hodili tekmovalci iz Maribora, pa Olimpije, Ježice, takrat sta to bila glavna kluba iz Ljubljane …

Je bil za igranje badmintona velik interes glede na to, da so v Lendavi prednjačili nogomet, rokomet, torej predvsem ekipni športi?

Jaz sem moral vsak dan hoditi na treninge v dvorano, jih razdeljeval v skupine. Bilo je veliko zanimanje, ogromno šolarjev je prišlo, od sedanjega pa prejšnjega župana. Tisti, ki je imel voljo, potrpljenje oziroma željo po napredovanju, je ostal. To je normalno za vsak šport. Najboljši so ostali in smo z njimi nadaljevali in delali.

Kako ste vi videli spremembo igre in odnosa do nje skozi čas. Oziroma česa so imele starejše generacije več ali manj v primerjavi z mlajšimi?

Precej tega se je spremenilo, mi smo se vedno prilagajali. Vedno smo imeli dobro pionirsko ekipo, recimo Füle je bil zelo dober, dovzeten, bil je pionirski prvak v obdobju, ko so tudi že v Ljubljani imeli kvalitetne igralce. Ta generacija je napredovala, imeli smo najmanj osem dobrih pionirjev, od 4-6 mladincev, ki so osvajali prvenstva, šli smo tudi na mladinsko EP. Veseli me, da vsi tisti, ki so napredovali, so danes tudi fakultetno izobraženi, kar se je nadaljevalo pozneje. Jaz sem takrat bil vse, od trenerja, voznika, doma sem popravljal loparje, pozneje pa so mi že pomagali, kot trenerja so me tudi že prekašali, saj so imeli stike z drugimi igralci, tudi iz tujine.

Igrati badminton je zmeraj pomenilo tudi »videti svet«, turnirji v tujini so bili pogosti, izkušnje, ki so si jih tam nabirali naši badmintonisti, pa bogate. V arhivu prav tako ne manjka anekdot s poti.

Bili smo na turnirju v Hamburgu, na Nizozemskem, tam so naši videli, kako se igra. Vedno smo se radi tudi poveselili in bili skupaj kot ena velika družina. Morali smo biti v sožitju tudi družabno, vsepovsod smo bili skupaj. Prišli smo recimo v Augsburg v neko gostilno, kjer so nas sprejeli »naši«, kamorkoli smo prišli, smo bili vedno dobro sprejeti. Na Nizozemskem je polovica ekipe spala v enem mestu, polovica v drugem, jaz sem jih vozil in sem se izgubil na poti nazaj. V Amsterdamu sem jih moral paziti, da niso preveč gledali deklet v izložbah.

Lendavskemu badmintonu ste vtisnili neizbrisen pečat, bili ste trener, predsednik kluba, kasneje tudi predsednik BZS. Katera vloga vam je bila najljubša?

Osem let sem vodil BZS, ’91 sem kot predsednik podpisal pogodbo o pristopu v Olimpijski komite Slovenije, badminton je takrat postal tudi olimpijski šport. Imeli smo dobre stike z OKS, lahko smo naše igralce spodbujali, da so pridobili na kvaliteti, dobili smo sredstva za organizacijo turnirjev, veliki problemi so takrat bili s prevozom in nam je OKS posodil kombi in vse do danes smo ohranili dobre stike. Najbolj všeč pa mi je bilo tistih prvih osem let, ko sem bil trener, voznik in vse obenem. Takrat sem bil tudi predsednik ŠZ Lendava in smo kar nekaj sredstev dobili tudi s tistega naslova.

Lepo je, da vaše delo nadaljuje družina, Bojan je prevzel vodenje, tudi hči in vnuki so povezani z badmintonom.

To mi je zelo prijetno, sem zadovoljen, ker vidim, kako je drugje. Pri nas ni bilo zmeraj cvetoče, a zmeraj smo bili organizirani in je bilo vse v redu.

Sicer pa ste na člane kluba zmeraj gledali kot na eno veliko badmintonsko družino, ki drži skupaj, si med sabo pomaga, se veseli zmag …

Vedno je prevladalo, da se mora vsak obnašati kulturno in športno. Uspevalo nam je, da smo zmeraj za novo leto imeli čajanke in še dandanes ob domačem turnirju imamo zvečer pogostitev za trenerje. To je vsem zelo všeč in nam tudi.

Na kateri dosežek kluba ste najbolj ponosni?

Zdi se mi, da je tista generacija mladincev oba Dominka, Bojan, Šendlinger pa kasneje Kuprivčevi, Lebarjevi, Nađeve – to je bila dobra generacija. Prva pa je seveda bila Slavica Šlibarjeva (danes Adorjan), bila je zelo dojemljiva in hitro je napredovala. Mi smo »krivi«, da se je badminton razvil tudi v Zagrebu; Marjan Vugrinec je med študijem tam pomagal, vodil je treninge, igral za njih. Nato so se tam razvili tudi drugi klubi.

Kakšne so po vašem težave, ki jih ta čas prinaša v profesionalen šport, poleg ekonomskih, seveda? Vemo, da je zanimanja mladih za šport vse manj.

Profesionalni šport zahteva celega človeka, ki potrebuje najmanj enkrat dnevno trening, sredstva, opremo, denar. Naša mladina danes tega ne zmore, starši finančno tega niso sposobni. Zato je badminton v svoji špici zelo majhen, le nekaj je teh najboljših. Nekoč je bil entuziazem, ne glede na vse so mladi redno hodili na trening. Danes mladino pritegne televizija, računalniki in je na žalost tako, kot pač je.

Kaj bi si za BK Mladost želeli v prihodnje?

Mene veseli, da smo še naprej uspeli angažirati trenerja, da je Iztok prišel tako daleč in ima voljo, je pripravljen, da postane morda od vseh naših badmintonistov celo najboljši – da se uvrsti na OI. Glede kluba pa je tako, drugi klubi nam jemljejo mladino, pripravljenost naših mladih ni takšna, da bi redno trenirali, grizli na turnirjih. Želim, da badminton ne samo živi, da tudi prosperira in dosega velike uspehe. Zdaj imamo vse možnosti za to. Moram tudi reči, da me veseli, da smo v dobrih stikih s Čehi, ki se vsako leto na čelu z Dufekom vračajo v Lendavo na priprave.

 

Martina Bukovec

Tagged with →